V Valencii se je zame začel priobalni del potovanja. Prvi postanek je bil seveda na dirkališču Ricardo Tomo, ki je, tako kot večina španskih dirkališč v tem času, večinoma zaprto, odprti dnevi so redkost, še najpogosteje dirkališče oddajo v najem tovarnam in ekipam za teste. Seveda me z motociklom niso spustili v paddock. Pokazali pa so mi skrito potko, ki gre preko boksov na glavno tribuno, s katere lahko vidiš praktično celotno stezo. Ob zahajajočem soncu sem si zlahka predstavljala, kako je tu navijati na finalni dirki sezone. Kako lepo bi bilo šele, če bi se lahko človek zapeljal po progi. 
Članek v motosi 92 (april - maj 2020)