Iz aktualne številke revije motoSI

KAKO ZELO DRZNO

Sedel sem na zložljivem stolčku, ki sem ga postavil ene tri metre od asfalta v Črnem kalu, ja, prav tam, kjer je priljubljeno zbirališče motoristov in ostalih pasantov.

Štirje, ki so s športaki prigonili navzgor, so šli pošteno, na polno in do kolena. Na vse ali nič. Vsak je imel zadaj za dve nadstropji višje nasajeno sopotnico. Kričala ni nobena. Ali slepo sledi svojemu moškemu ali pa je ženska neumna kot noč. Jaz tukaj drugega argumenta ne najdem. Ni ga airbaga, usnja in čelade, ki bi ji pri takšni dinamiki obvaroval življenje.
Ni ga denarja, da me kdo spravi zadaj na tisti sedež.
Od tam, kjer so možje radirali gume, je do krmežljavih borovcev in jeklene ograje slabe tri, v najboljšem slučaju štiri metre. Če se tam pod kolesi nekaj zajebe, se motorist tudi ustrašil ne bo, preden ga bo oblila tema, ki pokrije bolečino. Vem, kaj govorim. To sem na cesti že doživel. In z nalomljenim vratom preživel. Bor, ki sem ga zadel s telesom, še danes raste. Preden sem prigonil v nesrečo, so tam vozili s tovornjaki pesek.
Verjetno tu nima smisla razlagati, kaj vse se lahko zalomi na javni cesti. Na dirkališču se gre na polno – ampak šele po odpeljanem oglednem krogu, v katerem se pogleda ali je z voziščem vse v najlepšem redu. Tega motoristi, ki tako neustrašno gonijo po cestah, pač niso slišali.
Hčeri bom moral ostro prepovedati druženje z motoristi. Verjetno tudi s planinci.

*

Tole sem slišal iz zanesljivih virov. Če pride na urgenco motorist, ki se je sam poškodoval, ker se je pač prevrnil zaradi trenutka nepazljivosti ali nerodnosti, morajo obvestiti Policijo.
Možje v modrem poškodovanemu izstavijo položnico. Kazen. Za kaj že? Če bi padel z lojtre, s češnje ali le po stopnicah, ukrepa - položnice ne bi dobil.
Dvesto evrov je dvesto evrov. Ali naj se torej zlažem?

Vam želim prijetno branje, počitek
in užitek na motorju,
Mitja Gustinčič